V tem trenutku je dejstvo, da je naš projekt v našem okolju Slovenije zelo potreben in edinstven. V Avstriji in v Nemčiji so te stvari že rešene veliko pred nami. Naše raziskovanje je iznašlo formulo. Ljudje z izkušnjo institucije prispevajo mesečno članarino za dejavnost, ko z njimi delata socialna delavka in umetnica. Izdelajo se prodajni, unikatni izdelki na različnih področjih umetnosti, glede na potrebo izvajalca. Izdelki se prodajajo v trgovini Muzeja norosti in v drugih kulturnih institucijah ( galerijah, muzejih), tic-ih in različnih kulturnih centrih, ki imajo možnost prodaje. Od prodaje izdelkov se pokrijejo materialni stroški (prevoz ljudi z izkušnjo institucije, malica, mentorstvo, material,…elektrika, ogrevanje)
Naša izkušnja v preteklosti je, da se izdelki prodajajo. Ponujali smo jih na različnih dogodkih v Muzeju norosti. Ugotavljamo, da je primeren proces dela v dopoldanskem času, ko jih različne institucije predajo nam, da z njimi delamo. To je dopoldan lažje zaradi logistike prevoza.
Kreativnost v zavodih je zelo povezana s tem, ali imajo zaposlenega koga, ki mu je profesionalno področje umetnost: likovnika, glasbenika, lutkarja, gledališčnika, filmarja. Teh je malo. Predvsem so ti zaposleni tam, kjer izvajajo osnovnošolski program, pri delavcih, ki delajo s starejšimi od 26 let pa ne. V najboljšem primeru imajo mentorji močno področje razvito kot hobi. In to ni nujno slabo, so pa redki, ki delajo kvalitetno. Velikokrat je pri kreativnosti omejitev prodaja. Zaradi prodaje se producirajo enaki izdelki, ki zahtevajo zgolj ponavljanje v izdelovanju, in razvija se le motorika, ne razvija se kreativnost. Niti en zavod v Sloveniji ne prodaja slik, prodajajo se le uporabni ali dekorativni predmeti. Vsi ti predmeti so po različnih zavodih enaki, pa takšen jelenček pa spet malo drugačen. Za kozlat, oprostite.
Največja sreča je, ko učenec pred tabo ugotovi, kaj je prednost kreativnega procesa, da je zdravilen in da izdelek sporoča tisto, kar je ustvarjalec želel sporočiti svetu. In svetu je sporočil nekaj unikatnega, kar še ni bilo videno, in če bi bili kupci izobraženi, bi to sporočilo zaznali in ga želeli imeti doma, ga kupili, pa ne po simbolični ceni, temveč takšni, da bi bili pokriti stroški in ure dela. In ta slika ni pobarvana od roba do roba in ni popravljena na koncu dela od mentorja, temveč nosi čustva. Umetnost brez čustev ne obstaja.
Ko imaš pred seboj človeka, ki ga vodiš pri ustvarjanju, ali skupino, priskrbiš material, zastaviš nalogo in upoštevaš individualnost. Dolga leta si se uril v branju sposobnosti ljudi. Lahko jih grupiraš v miselnem procesu, po tem, kar si se naučil v preteklosti, a vendarle jih moraš usmerjati tako, da upoštevaš samo njega. Opaziti moraš izstopajoče iz skupine in jim nalogo prilagoditi. Velikokrat jih veliko v skupini lahko dela pod enakimi pogoji, eden ali dva pri skupini deset ljudi ponavadi odstopata. Recimo iz gline delamo posode s kačicami, nekemu dekletu zaradi slabe motorike ne uspeva, lahko pa naredi krogle z luknjicami, ki jih lahko kasneje uporabi za nakit ali odtiskuje predmete v zvaljano glino. Drugo dekle zelo slabo vidi. Rišemo avtoportret. Damo ji velik papir, debelo kontrastno pisalo, najbolje črno-bela kombinacija, in z lahkoto bo risala. Od vaše domiselnosti in izkušenj ter interesa je odvisno, kako boste usmerjali in opazovali svojo skupino pri delu. Zelo pomembna je kreativnost pedagoga, ki osmisli ustvarjanje, da to ni le proces, temveč tudi kvaliteten rezultat.
Strogo pravilo je, da prav z ničimer ne posegamo v učenčev izdelek, edino če gre za takšno vrsto ustvarjanja, lahko se namreč komunicira oz. dela skupinsko.
DIFF-SHOP 